Jedrska vs. Vetrna energija

Da bi se na lastne oči prepričali, kako je z vetrno energijo, smo se v MMG odločili, da se odpravimo na jadranje. Tako se nas je trinajst članov zbralo pred marino Izola, kjer smo se vkrcali na jadrnice tipa J24 in odrinili na morje. Večina nas je bila prvič na jadrnici, tako da je sledila kratka predstavitev osnovnih jadralnih veščin, nato pa smo odpluli proti Piranu. Prvi dve posadki je premamila Piranska kuhinja, tako da je bil tu prvi postanek, tretja pa se je na pobudo Luke Snoja odpravila na odprto, kjer se pihal rahlo močnejši Jugo. Navdušenje ni ponehalo niti, ko so valovi poškropili posadko, tik za petami pa nam je sledila orka (res, da tista za napihnit :)

Obrnili smo šele, ko smo prispeli do državne meje in pot nadaljevali nazaj proti Portorožu, kjer smo si z morja ogledali prizorišče letošnje Konference o jedrski energiji. Medtem sta se ostali dve posadki okrepčali in vrnili na vodo, nakar je sledilo prakticiranje osnovnih manevrov v Strunjanskem zalivu. Za krmilo so poprijeli vsi člani posadke, podpredsednici MMG Meliti pa uspelo barko nagniti čez kot 45 stopinj, kar je svojevrstna umetnost v šibkem vetru. Največ pove ne ravno evforični nasmeh Petre Rogan, ki je do danes (upam) že prišla k sebi. Nato smo oboroženi s praktičnim znanjem za kratek čas dvignili špinaker in odjadrali proti matični Izoli.

V pristan smo se vrnili med 4. in 6. uro popoldne, vsi živi in zdravi, kjer smo pokramljali o omenjenih doživetjih. Če zaključimo v v duhu naslova, celotna zbrana vetrna energija, ki je poganjala naša tri plovila tekom dneva, ne predstavlja niti procent energije skladiščene v eni sami gorivni tabletki. Veterno energijo sicer smo občutili, a je bila povprečna moč le okoli slabega kW-a, tako da je primerna le za »mikro« porabnike.

Za konec pa še uganka:

Jadrnica pluje po široki reki iz mesta A v B, tok reke pa znaša 10 vozlov v isti smeri. Prvi dan piha veter iz A v B s hitrostjo 10 vozlov, drugi dan pa nič ne piha. Kdaj dospe jadrnica prej do cilja?

Slike: Janez , Melita